Harmonija ognja in vode
Kamčatka se ponaša z več kot dvesto vulkani, od katerih jih je vsaj 30 še bolj ali manj aktivnih – V Dolini gejzirjev je druga največja koncentracija gejzirjev na svetu – Kjer so lososi, so tudi medvedi
Naravo na tem odmaknjenem koščku sveta lahko brez pretiravanja in cenenih turističnih gesel označimo kot pristno. Čeprav je območje res nekoliko težje dostopno, pa lahko razloge za ohranitev njegove nedotaknjenosti najdemo povsem drugje.
Med hladno vojno, v času Sovjetske zveze, je bila Kamčatka zaradi bližine Združenih držav Amerike strateško pomembna vojaška točka in zato dolga leta zaprta tako za turiste kot tudi druge ljudi, ki niso bili tako ali drugače povezani z vojaškimi aktivnostmi. Ker ni bilo obiskovalcev, mednarodni turizem pa se je začel hitreje razvijati šele pred desetletjem ali dvema, je ta odmaknjeni del sveta ubežal pretiranemu razvoju, komercializaciji in nekoliko tudi onesnaženosti. Čeprav bo podoba čez nekaj let verjetno precej drugačna, na potovanju po Kamčatki še vedno lahko vdihavaš svež zrak brez dodanih izpuhov tovarniških dimnikov, loviš ribe v kristalno čistih rekah in uživaš v fantastični pokrajini, ki je ne kvari pogled na zavržene avtomobilske karoserije ali za grmovje zataknjene plastične vrečke.
Razen v glavnem mestu Petropavlovsk in bližnjem Jelizovem praktično ni večjih nakupovalnih središč, čeprav so trgovine dokaj solidno založene. Še več, dokaz, kako se je ponekod v teh krajih čas resnično ustavil, sem odkril v manjšem naselju Milkovo. Na poti iz Petropavlovska proti osrčju polotoka sem se ustavil v manjši obcestni trgovinici in kupil vodo ter nekaj hrane. Prodajalka, ki je računala vrednost mojih nabranih dobrin, je za seštevanje vešče uporabljala starodavno leseno računalo abakus.
Ceste so večinoma makadamske
Potovanje in transport po Kamčatki je posebne vrste pustolovščina. Ceste so večinoma makadamske, asfaltirane so le med Petropavlovskim, Jelizovim in Paratunko ter nekaj deset kilometrov ceste proti Milkovemu. Prevozi so možni z avtobusi, na vlak pozabite, ker ne obstaja.
Slika: Dolina gejzirjev je nedvomno ena najbolj privlačnih in zanimivih atrakcij. Pred leti jo je zasul zemeljski plaz, a si je zdaj že opomogla. Dolga je približno šest kilometrov, v njej pa najdemo kar devetdeset gejzirjev in fumarol.
Po mestih poleg taksijev vozijo mestni avtobusi oziroma mikrobusi, popularno imenovani maršrutke. Do turističnih znamenitosti vas popeljejo s helikopterji (največkrat veliki Mi-8, ki sprejmejo do 20 potnikov) ali z velikimi terenskimi vozili. Za oboje potrebujete kar zajeten mošnjiček.
Kamčatka leži na približno isti geografski širini kot Škotska, zato podnebje ni tako surovo kot v bližnji Sibiriji. Še vedno pa je zaradi hladnih arktičnih vetrov, ki vlečejo iz severnih ruskih prostranstev, zima dolga, pogosto zasnežena in ledena.
Povprečna januarska temperatura je okoli -10 stopinj Celzija, sneg pa lahko zapade že v oktobru in se obdrži do poznega maja. Zato sta najprimernejša meseca za obisk vsekakor julij in avgust. Čeprav se temperature poleti brez težav povzpnejo čez 20 stopinj Celzija, je vreme tudi v tem letnem času muhasto.
»Odpiranje« Kamčatke
Po kopnem so ruski popotniki Kamčatko obiskali že sredi 17. stoletja. Precej bolj se je dežela »odprla« stoletje pozneje, ko je danski raziskovalec Vitus Bering – po njem se imenuje Beringov preliv med Rusijo in ZDA – v službi ruske mornarice plul ob njenih obalah in odkrival neznane kraje. Na svojem drugem potovanju leta 1740 je ustanovil tudi glavno mesto polotoka Petropavlovsk, kar bi lahko dobesedno prevedli kot mesto Petra in Pavla. Vrli pomorščak je novo naselbino preprosto poimenoval po svojih dveh raziskovalnih ladjah Sv. Peter in Sv. Pavel.
Če so gorski duhovi res puščali kosti po vrhovih vulkanov, teh danes ni več videti. Tudi duhovi so se odselili in si verjetno poiskali kakšno bolj samotno prebivališče.
Uradno se sicer mesto danes imenuje Petropavlovsk-Kamčatski, kar pa večina prebivalcev preskoči in uporablja le prvo besedo. Čeprav je mesto dokaj odmaknjeno, ni ubežalo vojnemu nasilju. Leta 1854 so ga napadli Francozi in Britanci, ki so se med Krimsko vojno borili proti Rusom.
Po drugi svetovni vojni so sovjetske oblasti polotok razglasile za vojaško območje in ga zaprle za tujce in sovjetske državljane. Za »javnost« so ga odprli šele leta 1990, vendar ga niso popolnoma demilitarizirali. V zalivu Avača, blizu mesteca Viljučinsk je še vedno največje rusko oporišče podmornic, ki patruljirajo po Tihem oceanu. Gibanje na tem območju je strogo prepovedano, celo domačini potrebujejo posebna dovoljenja.
Rusi, staroselci in priseljenci
Tako kot je na Kamčatki pestra narava, so zelo raznoliki tudi njeni prebivalci. Med več kot 300.000 domačini je največ Rusov, poleg njih živijo na potoku še staroselci in priseljenci, npr. Korjaki, Itelmeni, Eveni, Čukči, pa tudi Belorusi, Korejci, Uzbeki in pripadniki drugih narodnosti. Več kot polovica prebivalcev prebiva v Petropavlovsku in bližnjem Jelizovu.
Nekateri domačini se že preživljajo tudi s turizmom, ki je pognal korenine kmalu po propadu Sovjetske zveze. Čeprav število obiskovalcev še zdaleč ne dosega kakšnih večjih številk, pa turistična ponudba počasi narašča. Turistične agencije vam ponujajo pisano paleto aktivnosti, od lova na medvede do jadralnega padalstva ali smučanja na odmaknjenih smučiščih.
Slika: Staroselci sicer živijo svoje miroljubno in nekoliko odmaknjeno življenje, če pa jih obišče skupina turistov, z veseljem predstavijo kakšen tradicionalni ples iz svoje bogate folklore.
Slikovita in magično privlačna narava pa je vseeno najpomembnejši razlog, zakaj se vedno več tujih turistov odloča za obisk tega nekoč pozabljenega in odmaknjenega koščka sveta. Prizori zasneženih gora, kadečih se ognjenikov, vijugastih rek in nepreglednih gozdov, poraslih z brezami, prepričajo še tako zahtevne.
Najbolj vzhodna dežela Rusije se ponaša z več kot dvesto vulkani, od katerih jih je vsaj 30 še bolj ali manj aktivnih. Večinoma imajo lepo, stožčasto obliko, ki kot kakšna baročna gledališka kulisa štrli visoko v nebo. A ta lepota je lahko precej zahrbtna. Marsikateri ognjenik nenapovedano izbruhne, lahko tudi v strahotni eksploziji. Kakih petindvajset kilometrov oddaljen od Petropavloska je vulkan Avačinski. Njegov izbruh je leta 1991 prinesel le oblake pepela nad mesto, tisti iz leta 1945 pa je bil eksploziven in zelo močan.
Črna gmota, ki je bila od daleč videti kot prevrnjeni drevesni štor, je zaplavala proti obali. Naenkrat je dobila dve šapi, gobec in ušesa. »Pa tam je še eden, na produ,« se je zaslišalo v skupini. Bili smo obkroženi z medvedi in kamor si pogledal, se je kak kosmatinec sumljivo oziral proti nam.
Če so gorski duhovi res puščali kosti po vrhovih vulkanov, kot so verjeli nekdanji prebivalci, teh danes ni več videti. Tudi duhovi so se odselili in si verjetno poiskali kakšno bolj samotno prebivališče. Vulkani so namreč postali obiskane turistične točke.
Tudi sam sem se povzpel na Goreli, ki je res veličasten ognjenik. Nahaja se v ogromni, nekaj kilometrov široki kalderi. Sestavlja ga več kraterjev, iz katerih se stalno po malem kadi. Dva največja se celo šopirita z zelenomodrim jezerom. Okoli žrela vodi ozka stezica in zelo priporočljivo je ostati na njej. Če se namreč nekoliko spustiš proti dnu, te v trenutku objamejo goste žveplene pare in neprevidnost plačaš vsaj z močnim kašljem in solznimi očmi.
Glavni adut in turistični paradni konj Kamčatke so vsekakor vulkani. Kjer pa so delujoči vulkani, pa je običajno tudi preostalo »spremstvo« teh bogov ognjenega podzemlja …
Vzponi na vulkane ruskega Daljnega vzhoda so zahtevni in previdnost nikakor ni odveč. Ne samo, da so nekateri dokaj strmi in visoki tudi več kot 3000 metrov, pogosto so tudi zasneženi. Čeprav je bil vrhunec poletja in je Goreli visok le nekaj čez 1800 metrov, so se na vseh straneh svetile dolge, bele zaplate snega. Nekoliko premražen, pa tudi lačen in žejen sem se vrnil z vulkana v »bazni tabor«, na planoto, kjer je čakal terenski kamion, ki nas je pripeljal do vznožja vulkana.
Osebje turistične agencije, ki je organizirala izlet, je že pripravilo nekaj metrov dolgo zložljivo mizo, polno mikavnih ruskih dobrot. V senci mogočnega ognjenika sem si z veseljem privoščil palačinke, ki jim tu pravijo blinčiki, izjemno okusnega lososa, seveda pa ni manjkal tudi slavni rdeči kaviar. Prava podoba raja …
Prav rajsko je videti in občudovati še eno znamenitost Kamčatke, ki je tudi povezana z dinamično aktivnostjo podzemeljskih sil. To je Dolina gejzirjev, ki slovi kot druga največja koncentracija gejzirjev na svetu, za nacionalnim parkom Yellowstone v ZDA.
Dolga je približno šest kilometrov, v njej pa najdemo kar devetdeset gejzirjev in fumarol. Leta 1941 jo je odkrila ruska znanstvenica Tatjana Ustinova, vendar je ostalo območje naslednjih trideset let še praktično neraziskano. Danes jo obišče kakih 3000 turistov na leto, dostopna je namreč le s helikopterjem.
Junija leta 2007 je velik plaz blata zasul dobršen del doline in videti je bilo, da bo za vedno izgubljena. Naravna katastrofa pa vseeno ni bila tako pogubna, kajti številni gejzirji so spet začeli delovati. Dolina si bo v prihodnje vsaj delno opomogla.
Če želite poleg vulkanov in gejzirjev občudovati še kakšno naravno posebnost Kamčatke, je skoraj nujno obiskati Kurilsko jezero. Še posebej, če ste ljubitelj živalskega sveta. Kurilsko jezero na jugu polotoka je z največjo globino 316 metrov za Bajkalskim drugo najgloblje jezero v Rusiji. Iz jezera teče proti zahodu reka Ozernaja, ki se izliva v Ohotsko morje.
Na tem območju živi največ rdečih lososov v Aziji. Vsako poletje po reki priplavajo v Kurilsko jezero in kjer so lososi, so tudi medvedi. V njegovi okolici živi največ rjavih kosmatincev na kvadratni kilometer ognjene dežele. Mnenja, koliko je vseh rjavih medvedov na Kamčatki, se precej razlikujejo, vendar se vsi ocenjevalci strinjajo, da jih je krepko preko 10.000. Vsako leto jih uradno odstrelijo kakih tisoč, precej pa jih pobijejo tudi krivolovci.
Ker je glavna hrana teh živali losos, jih zato večinoma srečujemo le ob rekah in jezerih. Ko se ribe drstijo, je to tako za ljudi kot za medvede pomemben dogodek. Drstenje rib se začne v maju in takrat dobesedno preplavijo reke. Ruski raziskovalec Krašeninikov, ki je v 18. stoletju potoval po Kamčatki, je celo zapisal, da je lososov, ki vstopajo iz morja v rečne struge, toliko, da reke narastejo in prestopijo bregove.
Povsod jih na bregovih čakajo medvedi, ki si z njimi izdatno napolnijo želodce. En medved lahko naenkrat poje dva ducata lososov. In ko kosmati štirinožec najde ustrezno mesto za dober ulov, ostane tam več dni, odganja tekmece in se masti z okusnimi lososi. Čez poletje si mora namreč nabrati dovolj tolšče, da brez hrane v zavarovanih votlinah preživi hladne zimske mesece.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (november 2020)
